Domov | Nasveti | Vgradnja novega stavbnega pohištva

Vgradnja novega stavbnega pohištva

Okno mora biti natančno nivelirano

Osnovna pravila:

  • Stavbno pohištvo je dobro samo toliko, kolikor dobro je vgrajeno.
  • Vgradnjo stavbnega pohištva je treba načrtovati – od terminskega načrta do izbire postopkov in materialov.
  • Bolj ko je stavba toplotno zaščitena, večji negativni relativni učinek imajo drobne nepravilnosti in slabi detajli.

 

 

Način vgradnje

Način vgradnje stavbnega pohištva ni posebej predpisan. Predvsem iz zahtev glede zrakotesnosti stavb in toplotnih mostov, zapisanih v PURES 2 in tehnični smernici Učinkovita raba energije, ter iz performančnih zahtev Pravilnika o zaščiti stavb pred vlago pa lahko hitro izluščimo, kakšna mora biti dobra praksa oz. vgradnja stavbnega pohištva skladno s sodobnimi načeli stroke.

Težave, ki jih želimo preprečiti s pravilno vgradnjo:

  • vdor meteorne vode v stik med profilom in konstrukcijo,
  • uhajanje toplote navzven skozi stik med profilom in konstrukcijo,
  • vdor vodne pare oz. notranjega zraka v stik med profilom in konstrukcijo,
  • prenos zunanjega hrupa v notranjost.

Pravilna vgradnja je torej taka, ki prepreči:

  • poškodbe zaradi vdora vlage in zaradi kondenzacije vodne pare,
  • materialne oz. konstrukcijske toplotne mostove,
  • konvekcijske toplotne mostove,
  • zvočne toplotne mostove.

Stik med profilom stavbnega pohištva in konstrukcijo je treba zatesniti zunaj, vmes in znotraj. Sodobna vgradnja stavbnega pohištva se tako ravna po načelu tesnjenja v treh ravneh, ki zagotavlja gradbeno fizikalno neoporečnost in energijsko učinkovitost vgrajenega stavbnega pohištva.

Načelo tesnjenja v treh ravneh

1. zunanji stik naj bo vodotesen in zelo paroprepusten;

2. vmesni stik naj nudi toplotno in zvočno zaščito;

3. notranji stik naj bo zrakotesen in čim bolj paroneprepusten.

Opisano načelo je povzeto po smernici nemškega združenja RAL, ki jo uporablja nemško združenje proizvajalcev oken in fasad in ki je bila prenesena v nemški standard DIN 4108 (7) in avstrijski standard ÖNORM B5320. V praksi se zato uporablja tudi poimenovanje »RAL montaža«, čeprav je vsebina omenjene smernice precej kompleksnejša in obravnava tudi certificiranje proizvodov in postopkov. Posamezni proizvajalci uporabljajo tudi druge izraze za način vgradnje, ki ga izvajajo. Pomembnejše od poimenovanja vgradnje pa je končno stanje, ki ga s konkretnimi postopki dosežemo.

Način izvedbe

Tesnjenje v treh ravneh lahko dosežemo z uporabo različnih namenskih proizvodov. Odvisno od konkretnega primera se lahko odločimo za sisteme z eno, dvema, tremi ali več komponentami. To so lahko predstisnjeni trakovi, tesnilne mase, trakovi in letvice, poliuretanske pene, mehki izolacijski materiali in podobno. Predpogoj za uspešno delo pa je preverjanje dimenzij in skrbna priprava (čiščenje in izravnava) vseh površin svetlobne odprtine.

Pomembno je, da:

  • so izdelki oz. materiali deklarirani za tovrstno uporabo s strani proizvajalca,
  • so med seboj kompatibilni< oz. del preizkušenega sistema tesnjenja,
  • so uporabniku na voljo dokazila o tehničnih lastnostih in natančna navodila za ravnanje z izdelki ter skice oz. detajli izvedbe,
  • so izvajalci usposobljeni za uporabo tesnilnih materialov oz. za vgradnjo po načelu tesnjenja v treh ravneh,
  • in ne nazadnje, da investitor omogoči izvajalcu – še posebej pri menjavi stavbnega pohištva – dovolj časa, da vse postopke izvede skrbno in v potrebnih časovnih intervalih.

»Klasična« vgradnja

Določen izdelek je lahko namenjen za vgradnjo stavbnega pohištva, vendar njegove lastnosti ne ustrezajo nujno zahtevam, ki jih postavljamo za vgradnjo po načelu tesnjenja v treh ravneh. Tak izdelek uporabimo pri t.i. klasični vgradnji.

Izdatna toplotna zaščita stavbnega ovoja, sodobno stavbno pohištvo in želja po visoki energijski učinkovitosti stavbe ne gredo več skupaj s klasičnim načinom vgradnje, pri katerem predvsem ne posvečamo pozornosti izpolnjevanju vseh zgoraj naštetih bistvenih komponent vgradnje. Večja je verjetnost zvočnih in toplotnih mostov, razmerje paroprepustnosti zunanjega in notranjega stika je praviloma povsem poljubno, večja je nevarnost vdora meteorne vode in vodne pare v stik med profilom in konstrukcijo.

Splošno pravilo vgradnje

Ne glede na izbrane načine in materiale za zatesnitev rege mora biti stavbno pohištvo v konstrukcijo mehansko pritrjeno – privijačeno oz. sidrano neposredno ali preko različnih namenskih elementov kot so npr. kovinski profili. Tesnilni materiali, ki so danes na trgu, namreč niso namenjeni prenašanju obtežb. Okno mora s spodnjim delom nalegati na trdno osnovo. Na posameznih mestih ga je treba trajno podpreti z elementi, ki ne vplivajo na možnost izvedbe tesnjenja. Glede na tip in dimenzijo okna se uporabi ustrezna kombinacija nosilnih in distančnih podložk. Sheme pritrjevanja in podpiranja navadno določijo že proizvajalci okenskih profilov v lastnih tehničnih smernicah.

 

 

Viri slik:

  • Arhiv GI ZRMK

Komentarji na članek (0):

Back to top